print logo
  • Username:
    Password:

Južna Afrika: Dan v življenju uličnega prodajalca časopisov

 INSP 22 November 2019

Ko je končno našel delo, ga je zaradi tragične nesreče ponovno izgubil. A Martin Malgas ni odnehal. Z njim smo preživeli dan, ko je prodajal revijo The Big Issue v Cape Townu v Južni Afriki. (1521 Words) - By Jorrit Meulenbeek

Share

SA_Day of a vendor 7

Martin's sales tactics are not aggressive, his blue bib and friendly smile prove to be enough to make people notice him. Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor 1

Martin hails a minibus taxi in the main road to take him to town from Claremont, the suburb where he and his girlfriend stay in a wendy house. Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor 2

Buying magazines at one of The Big Issue's three depots, for seven Rand each, half the selling price. If he runs out during the day, the mobile distribution van delivers more at his pitch. Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor 3

Martin at his pitch, surrounded by morning traffic. The skyline of Central Cape Town is seen in the background. Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor 4

Making a sale. The transaction has to be done quickly, before the traffic lights turn green and the customer pulls up. Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor 5

Many pedestrians passing at his pitch ask Martin for directions. He has been there for years and is always willing to help, even those who do not buy from him. Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor 6

The church across from his pitch with the big palm tree that provides him shelter when it rains. Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor 8

Having a chat with fellow vendor Jakoef Galant who sells a few blocks away. “I was a skellum”, he points to his gang tattoos. “You see that house? I used to break in there.” Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor 9

Vendor Jakoef Galant taking a break in the park with two homeless men. “They are not really my friends, but I share with them and they share with me.” Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor 10

When the light is green, Martin can do nothing but wait, while he gets his smile ready for the next walk between the cars. Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor 11

Former Big Issue-employee Do Machin buys a magazine. “It is a great read and Martin is a wonderful guy. He understands I also have to support the other vendors, so I can’t buy from him every time.” Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor_Sidebar 1

The over 1,8 million South African households who do not have access to formal housing often resort to building shacks, mostly out of iron-sheet. Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor_Sidebar 2

A group of homeless people on a field next to the Greenpoint stadium, which they had to leave to give way to the 2010 World Cup. Photo: Jorrit Meulenbeek

SA_Day of a vendor_Sidebar 3

Homeless people in Greenpoint, Cape Town. In their shopping trolleys they collect bottles and paper for recycling, earning them a small income. Photo: Jorrit Meulenbeek


Name: Martin Malgas

Street paper: The Big Issue South Africa

City: Cape Town, South Africa

Age: 26

Ura je petnajst do šestih zjutraj, ko Martin Malgas (46) stopi skozi vrata. Ta niso njegova- sam se ima še vedno za brezdomca- ampak so dvoriščna vrata, v lasti ljudi, ki pustijo njemu in njegovi punci, da živita v njihovi majhni hiški.

Martin se običajno z vlakom odpravi naravnost do Cape Towna, a danes se mora najprej ustaviti v skladišču revije The Big Issue, da kupi nekaj izvodov. Zatem se odpravi proti glavni cesti, kjer počaka na enega izmed prenatrpanih, a poceni minibusov.

"Cape Teooown! Kaap!" gaatjie (sprevodnik) oznanja cilj potovanja, medtem, ko se taksi prebija skozi jutranji promet. Martinovo potovanje se od skladišča nadaljuje po hribu, stran od obale, navzgor po pobočjih Mizaste gore. Njegovo prodajno mesto je pri semaforjih na križišču ulic Orange in Hatfield v centru Cape Towna. Tu prodaja voznikom, ko čakajo na zeleno luč.

Največ revij proda v jutranji prometni gneči. Komaj se uspe preobleči v svojo opravo z napisom The Big Issue, že proda prvi izvod revije. Do 10. ure jih proda osem. »Prodam jih okoli petnajst na dan,«  pove. »Včasih tudi dvajset, a kasneje je revija že stara in jo večina ljudi že ima.«

Vsakič, ko se na semaforju prižge rdeča luč, se rutinsko sprehodi ob koloni čakajočih vozil in z nasmehom na obrazu vljudno pozdravlja ljudi. »Ne trkam na okna ali kaj takega. Če me zavrnejo ne silim naprej, le lep dan jim zaželim.«

Ko izginejo jutranji oblaki začne sonce neusmiljeno pripekati na mesto, kjer čaka Martin. Odkar  se mu je zgodila nesreča v letu 2003 so poletni dnevi, kot je ta, zanj najtežji. Zaviha rokav in nam razkrije hudo opečeno kožo na zgornjem delu roke.

Zgodilo se je, ko je s prijateljem prebival v majhni hiši v naselju Okrožje šest, v Cape Townu. To je bilo v šestdesetih letih uničeno in je postalo simbol zatiranja, ker rasno mešano prebivalstvo ni ustrezalo takratnemu apartheid sistemu v Južni Afriki.

»Martin, kaj si počel s svečo?« ga je vprašal sostanovalec, ko sta nekega večera zaznala nenavaden vonj po zažganem. Spominja se, da je zagledal sled bencina pod vrati. »Ko sem to opazil, je bilo že prepozno.« Nekaj sekund kasneje je ogenj zajel njegovo posteljo. »Ni bilo namenjeno meni, ampak mojemu prijatelju. Njegova bivša punca je to storila,« razloži.

Ker so se sosedje odzvali hitro, jim je uspelo pogasiti hišo, preden jo je uničil ogenj. A njegova noga in roka sta bili hudo opečeni. Ko se je mnogo let trudil dobiti zaposlitev, mu je končno le uspelo najti delo v mesnici. Vendar, ko po tem incidentu ni mogel več uporabljati roke, je ponovno ostal brez službe.

Za tem se je vrnil k prodajanju revije The Big Issue, kar je počel že prej. Po nekaj operacijah v bolnišnici Grooteschuur v Cape Townu, kjer so presadili kožo iz njegovega prsnega koša na roko, je bolečina sedaj vsaj znosna. A v dnevih kot je ta, mu vroče afriško sonce še vedno povzroča bolečine.

Po jutranji gneči se tako promet kot Martinova prodaja umirita, čeprav še vedno občasno poklepeta z rednimi strankami. »Rada berem The Big Issue, cele kupe jih imam,« pove gospa v razkošnem rdečem avtu in pokaže na zadnje sedeže, kjer leži kup izvodov revije. »Nasvidenje Martin,« ga pozdravi, ko se odpelje naprej. Ostali mu z dvignjenimi palci izrazijo podporo ali pa se le nasmejijo in pokažejo na svoj izvod, nastavljen na armaturno ploščo.

Martin na istem mestu ob cesti stoji že odkar je leta 1991 začel prodajati The Big Issue. Ko je po veliki nesreči prišel nazaj, je bila večina njegovih starih strank še vedno tam. »Neka gospa je kupila kar petnajst revij preden je zapustila državo. Obljubila mi je, da jih bo in jih tudi je.«

Poleg dni, ko Martin poprime za priložnostna dela svojih prijateljev, kot je delo hišnika v stanovanjski zgradbi, vseh sedem dni v tednu zavzema tudi svoje stalno mesto uličnega prodajalca. Četudi je zadovoljen s prodajanjem revije The Big Issue upa, da bo nekega dne to pustil za seboj. »Tudi drugi mladi bi morali dobiti to priložnost. Ko bom našel službo, jim bom povedal za to. Potem lahko nekdo drug prodaja tu namesto mene.«

Okoli tretje ure se sprehodi navzgor po cesti, da spregovori par besed z še enim uličnim prodajalcem Jakoefom. Kmalu se začne popoldanska gneča in promet se ponovno gosti. Vredno je bilo čakati, saj mu uspe prodati še štiri izvode. Ob pol šestih se odloči, da se bo odpravil domov. Cel dan si ni vzel pravega odmora, razen kratke malice na svojem prodajnem mestu.

Kuha večinoma njegova punca, ko konča delo kot čistilka. »Včasih pa tudi jaz kaj skuham zanjo,« hitro doda. »Kadar se ne počuti dobro.« Kaj ne postane lačen čez dan? »Ne smem pojesti preveč, veš,« mi razloži z nasmehom. »Ker drugače nimam apetita, ko pridem domov in je punca jezna name.«

 

Le hiša, ne dom

»Streho nad glavo imajo, a jaz temu ne bi rekel dom,« Martin Leggasick opiše situacijo več milijonov Južnoafričanov, ki živijo v kolibah, v neprestano rastočih naselbinah okoli večjih mest. »Včasih si morajo deliti eno samo pipo za vodo z več kot 600 ljudmi.«

Leggasick, častno upokojeni profesor z univerze Zahodne Kaplandije, je aktivist pri tamkajšnji kampaniji proti deložaciji.  »Ljudje se selijo v mesta, da bi si našli delo, a vlada ne zagotovi dovolj stanovanj,« pove Leggasick o problemu, ki ga vidi kot glavni razlog za brezdomstvo v Južni Afriki. »Večina teh ljudi si ni more privoščiti primernega prebivališča zato si zgradijo barake.«

Medtem, ko je pritok iskalcev zaposlitve v urbanih predelih značilen za večino razvitih držav,  negativne posledice apartheida, primer Južne Afrike naredijo še bolj kritičnega. Pod apartheid sistemom črnim Afričanom ni bilo dovoljeno svobodno živeli in delati v mestih. Leggasick pojasni, da so se zaradi tega začela hitro razvijati naselja v revnih predelih okoli mest namenjena »domorodcem«.

Ko je bil apartheid ukinjen, so se črni Afričani lahko svobodno selili v mesta. Po podatkih narodnega oddelka o selitvah, je bilo med aprilom 1994 in marcem 2010 zgrajeno skoraj 2,4 milijona socialnih stanovanj. Kljub velikim prizadevanjem, gradnja novih stanovanj ni mogla dohajati velikega priseljevanja. Statistika Južno Afriškega inštituta za odnose med rasami (SAIRR) kaže, da je leta 2008 več kot 1,8 milijona gospodinjstev živelo v neuradnih stanovanjih.

Brezdomstvo v Južni Afriki je močno povezano z brezposelnostjo. Po uradnih statističnih podatkih je stopnja brezposelnosti 25-odstotna (po podatkih četrtletne ankete o delovni sili, tretje četrtletje 2010), a mnogi viri kažejo, da je delež precej višji. Revija The Big Issue, ki trenutno izhaja le v Cape Townu, drugem največjem mestu Južne Afrike, s približno 4 milijoni prebivalcev, je ena izmed pobudnikov, ki skrbijo, da brezposelni dobijo vsaj osnovni prihodek.

»Drugačni smo od večine uličnih časopisov v drugih državah,« pove upravna direktorica Trudi Vlok. »Ostali se večinoma ukvarjajo z brezdomci, ki se bojujejo z zasvojenostjo ali duševnimi težavami, medtem, ko je naš glavni cilj, da ljudem, ki živijo v revščini damo priložnost, da se naučijo delovnih veščin in navad in hkrati tudi nekaj zaslužijo.«

Razkrila nam je tudi, da se med 15 in 20 odstotki uličnih prodajalcev časopisov sčasoma zaposli v formalnih službah ali pa jim uspe odpreti svoj posel, s čimer postanejo neodvisni.

Tasso Evantelinos, glavni upravnik organizacije Cape Town Parthership, ki skrbi za vodenje in razvoj s sodelovanjem zasebnega in javnega sektorja, odobrava delovanje revije The Big Issue. Organizacija tesno sodeluje z uličnim časopisom in je del mnogih drugih programov za boj proti težavam brezdomstva v mestu. Poleg tega, da skrbijo za zavetišča in medicinsko pomoč, pomagajo ljudem na ulicah, tako, da jim nudijo izobrazbo in jim jamčijo delo.

Trenutno je v te programe vključenih več kot 300 ljudi. Poleg tega je ta organizacija pomagala, da se je več kot sto ljudi v zadnjih desetih letih vrnilo k svojim družinam v mesta iz katerih so prišli.

»To se mogoče zdi majhno število za tako veliko mesto,« prizna Evantelinos. »Vemo, da je brezdomstvo kompleksen problem in da popolna rešitev ne obstaja. A vendar smo bili v zadnjih letih priča zmanjšanju števila ljudi, ki živijo na ulicah mest, še posebej otrok. Otroci, ki jih vidite na ulicah sedaj so uporniki, ki so se sami odločili, da bodo živeli tam. Večina izmed njih je del uličnih tolp.«

Po podatkih Južno Afriškega inštituta za odnose med rasami (SAIRR) je sedaj prvič prišlo do tega, da število gospodinjstev v uradnih stanovanjih narašča hitreje kot število neuradnih prebivališč. To pomeni, da se stvari spreminjajo, čeprav število ljudi, ki živijo v neuradnih stanovanjih še vedno narašča.

Martin Leggasick, aktivist kampanije proti deložaciji v Zahodni Kaplandiji, pravi, da projekti, kot je The Big Issue veliko prispevajo k spremembam v življenjih posameznikov, ker jim pomagajo služiti denar. Vendar meni, da bi se lahko resno lotili težav s pomanjkanjem primernih prebivališč le tako, da bi se vlada osredotočila na to, da omogoči izobraževanje in več zaposlitvenih priložnosti v gradbeništvu za brezposelne . S tem bi se istočasno lotiti težav brezposelnosti in brezdomstva. »Trenutno je nedokončanih več kot dva milijona hiš. S predlaganim načinom bi to lahko rešili relativno hitro.«

 

Prevod: Maša Černivec

SNS logo
  • Website Design